MEDVEDJI IZZIV

IZZIV ZATE: POŠILJAM TI SLIKO MOJEGA MEDOTA. POŠLJI MI SLIKO/RISBO SVOJEGA MEDVEDKA, PA JIH BOMO SKUPAJ OBJAVILI V GALERIJI ZA PODALJŠANO BIVANJE. LE KOLIKO MEDVEDKOV SE BO ZBRALO? KOMAJ ČAKAM!

TO JE MOJ MEDO. JE MAJHEN, NEŽEN IN MEHAK. VEDNO ME PRIJAZNO GLEDA. PODARIL MI GA JE MOJ NEČAK MARK. JE Z MANO, KADAR DELAM, BEREM ALI POČIVAM.

 

MOJ PRIJATELJ  MEDO (PIKI JAKOB, BRANJE V NADALJEVANJU)

DANES BEREM PRAVLJICO JAZ. LAHKO ME POSLUŠAŠ ALI PA SI JO PREBEREŠ SAM.

                              SPOMINSKE KNJIGE 

NA LEPEM SO VSI MEDVEDJE IMELI SPOMINSKE KNJIGE. PRI POUKU JE KAR NAPREJ NEKAJ ŠUMELO IN KROŽILO POD KLOPMI. KO JE UČITELJ PRI RAČUNSTVU VPRAŠAL BENJAMINA: »KOLIKO JE ENA IN ENA?« JE TA ODGOVORIL: »ENA IN ENA JE DVE - NIKAR NE POZABI NA ME!«

»NE BOM,« JE REKEL UČITELJ IN MU ZAPISAL VELIK MINUS V VEDENJU. POTEM JE NABRAL PO RAZREDU OSEM SPOMINSKIH KNJIG IN JIH ZADRŽAL ZA NEDOLOČEN ČAS.

MEDTEM KO SO POPARJENI OTROCI PREPISOVALI S TABLE STAVEK »MED POUKOM MORA BITI SPOMINSKA KNJIGA V TORBI«, JE UČITELJ SEDEL ZA MIZO IN LISTAL PO ZAPLENJENEM BLAGU. NAJPREJ MU JE PRIŠLA POD ROKE FLOKIJEVA KNJIGA. V NJEJ JE BIL EN SAM ZAPIS. POLEG LEPO POBARVANEGA MEDVEDA SO STALE VRSTICE:

LEP IN MLAD JE NA TEJ SLIKI
TVOJ PRIJATELJ MEDVED PIKI
TUDI KO BO GRD IN STAR,
NE POZABI GA NIKDAR.

UČITELJU SO BILI VERZI VŠEČ, DVAKRAT JIH JE PREBRAL IN MALO JE MANJKALO, PA BI PIKIJA POHVALIL. VENDAR SE JE ŠE PRAVI ČAS SPOMNIL, DA JE UČENCE KAZNOVAL, IN TAKO JE Z RESNIM OBRAZOM SEGEL PO DRUGI SPOMINSKI KNJIGI. BILA JE VEZANA V RDEČE USNJE IN NA PLATNICAH JE PISALO TIMIKA. KNJIGA JE BILA SKORAJ POLNA, NEKATERI MEDVEDJE SO SE VPISALI CELO PO VEČKRAT. NA ZAČETKU JE BILA OKORNO NARISANA LADJICA, ZRAVEN PA VERZI:

NISEM PESNIK NE RISAR,
KAJ TI NAJ POKLONIM V DAR?
ZA SPOMIN NARIŠEM BARKO
SE PODPIŠEM
           STARI MARKO.

UČITELJ JE POŽRL SLINO IN LISTAL NAPREJ. KNJIGA JE BILA POLNA NAGELJNOV, VRTNIC IN PRAVLJIČNIH HIŠIC. POD ENO IZMED NJIH JE PISALO:

TUKAJ HIŠICA STOJI,
V HIŠI DEKLICA ŽIVI,
KO NA OKNO SE NASLONI,
SE JI BENJAMIN PRIKLONI.

NA NASLEDNJI STRANI JE BILA V TISKANIH ČRKAH OVEKOVEČENA MODROST MARKA PRVEGA:

TIMIKA,MLADOST JE VSAKA
KAKOR MEHKA, GOSTA DLAKA,
A MEDVEDU KAKOR MULI
KOŽUH KMALU SE OGULI.


»KAJ TAKEGA,« JE POMISLIL UČITELJ. SLEDILO JE NEKAJ PRAZNIH LISTOV, POTEM PA STA BILI ČEZ CELO STRAN NARISANI DVE TIMIKI, ENA OBJOKANA IN ENA NASMEJANA.

SPODAJ JE STALO KRATKO IN JEDRNATO:

BODI V SREČI, BODI V SILI -
ZMERAJ NATE MISLI
                  FILIP.

MEDVEDJE SO ŽE DESETIČ PISALI »MED POUKOM MORA BITI SPOMINSKA KNJIGA V TORBI«, UČITELJ PA JE ZAČEL PREBIRATI PIKIJEVO KNJIŽICO.

POD VELIKO SREBRNO RAKETO JE NAŠEL VERZE:

LUNIBUS LETI NA LUNO
PIKI JE NJEGOV ŠOFER.
POTNIKE IMA NA SKRBI
ZVESTI

            JOSIP JUPITER.

»UPAM, DA NE BOSTA TUDI TAM UVEDLA POSTAJALIŠČ,« JE ZASE REKEL UČITELJ.

MEDTEM JE ZAZVONILO. MEDVEDJE SO POSPRAVILI STVARI IN UČITELJ JE MORAL PRENEHATI Z BRANJEM SPOMINSKIH KNJIG. OZRL SE JE PO RAZREDU IN VPRAŠAL: »STE NAPISALI?«

»SMO,« SO ODGOVORILI MEDVEDJE V ZBORU. POTEM SE JE VZDIGNILA TIMIKA IN REKLA: »TOVARIŠ UČITELJ, LEPO PROSIM, ČE BI MI KAJ NAPISALI V SPOMINSKO!«

»MENI TUDI, MENI TUDI,« SO SE OGLASILI ŠE DRUGI MEDVEDJE.

»MIR,« JE REKEL UČITELJ. »BOM ŠE PREMISLIL. ČE JIH BOSTE IMELI MED POUKOM V TORBI, POTEM MOGOČE.«

»BOMO, BOMO,« SO ZAKLICALI MEDVEDJE.

»MOGOČE,« JE PONOVIL UČITELJ IN ODŠEL IZ RAZREDA.

ZDAJ SO TE SPOMINSKE KNJIGE PRI MENI. UČITELJ JE REKEL, DA BI NJEMU VZELO PISANJE PREVEČ ČASA, JAZ PA DA BOM STRESEL VERZE KAR IZ ROKAVA. AMPAK ČEPRAV ŽE VES POPOLDAN TRESEM ROKAVE, NI IZ NJIH ŠE NIČ PRILETELO. BOJIM SE, DA BODO MORALI UČITELJ IN MEDVEDJE ŠE MALO POČAKATI.

MEDVEDJI POZDRAV.

Dragica Vidmar

 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRIJE METULJI

SLOVENSKA KULINARIKA: TELEČJA OBARA Z AJDOVIMI ŽGANCI

VAJE ZA KOORDINACIJO IN RAVNOTEŽJE