Slovenska pravljica DVANAJST UJCEV
POZDRAVLJENI!
CEL TEDEN SE POGOVARJAMO O NOVEM KOLEDARJU IN O URI.
PREDSTAVILA VAM BOM SLOVENSKO LJUDSKO PRAVLJICO DVANAJST UJCEV
PRAVLJICA GOVORI O MESECIH V LETU, NJIHOVIH ZNAČILNOSTIH
IN RADODARNOSTI.
1. PRAVLJICI NAJPREJ PRISLUHNITE.
2. POSKUSITE JO TUDI SAMI PREBRATI.
DVANAJST UJCEV
ENKRAT JE
BILA ŽENA – MOŽ JI JE UMRL – IN JE IMELA DVANAJST OTROK: EDEN JE BIL MALO
VEČJI, EDEN JE BIL MALO MANJŠI, SKRATKA, VSEH VRST JIH JE BILO. PRVI JE BIL
RAZTRGAN TU, DRUGI TAM, EDEN JE KAZAL RITKO, EDEN JE IMEL RAZTRGAN ROKAV,
REVŠE. ŽIVE DUŠE NI IMELA V POMOČ, UBOGA ŽENA JE BILA V HUDI STISKI. OTROČIČI
PA ZMEROM: »DAJTE, MATI, KUPITE NAM KAJ, KUPITE NAM KAJ!« »MOLČITE,« JE
REKLA, »JAZ SEM SE SPOMNILA, DA IMATE DVANAJST UJCEV. JAZ GREM OD VAS. TISTI,
KI STE VEČJI, POPAZITE NA MANJŠE. V DVEH DNEH BOM MORDA OBISKALA VSE UJCE. BOMO
VIDELI, ČE MI BODO DAROVALI KAJ. KAM PA NAJ GREM NAJPREJ?« TO JE BILO POZIMI,
POVSOD SNEG IN BROZGA, ONA – UBOŽICA – PA V OPANKAH! IN PRAVI: »JAZ GREM,
POSKUŠALA BOM, ČE BI MI KAJ DALI, VSAJ KAJ JESTI!« IN JE ŠLA. JE ŠLA K PRVEMU
UJCU, TO JE BIL JANUAR. KO JE PRIŠLA TJA, JE SEDEL NA KLOPI KAKOR JAZ NOCOJ.
BRADA DO TOD, LASJE BELI KO MLEKO, KO SNEG. LEP MOŽ, RDEČ V OBRAZ. TEDAJ JE
POZDRAVILA: »DOBER DAN, UJEC!« »BOGDAJ,« JE REKEL, »KAJ TE NOSI?«
»JOJME,« JE REKLA, »KAJ ME NOSI? NE VESTE, KOLIKO IMAM OTROK?« »KOLIKO JIH
PA IMAŠ?« »DVANAJST,« JE REKLA. »VAS LEPO PROSIM, S POVZDIGNJENIMI ROKAMI,
DA MI DASTE KAJ, KER IMAM LAČNE OTROKE, BOSE, NAGE. EDEN IMA NA NOGI STARO
OPANKO, EDEN ČEVELJ, EDEN ŠKORENJC, EDEN NIČ, TAKI SO VSI DOMA, ZRAVEN TEGA PA
NI KAJ JESTI!« »DRAGA MOJA,« JE REKEL, »DRAGA MOJA NÉČA, KAJ NAJ DAM OB
TEM LETNEM ČASU: JAZ IMAM SAMO SNEG, TI NE MOREM DATI NIČ. NOBENE REČI TI NE
MOREM DATI, IMAM SAMO SNEG ZDAJ!« »JOJME,« JE REKLA, »KAKO NAJ PRIDEM
DOMOV, KO SEM REKLA OTROKOM, DA BOM KAJ PRINESLA?« »NO, NO,« JE REKEL, »LE
POJDI, SAJ IMAM ŠE NEKAJ BRATOV, MORDA TI BODO DRUGI DALI KAJ.« TEDAJ SE JE
VZDIGNILA, UBOŽICA, IN JE ŠLA. GRE IN GRE, JE PRIŠLA K FEBRUARJU. TA JE BIL
NAJMANJŠI MESEC, VENDAR HUDO PREBRISAN, TAKO DA JE IMEL LJUDI ZA NORCA,
FEBRUAR. TUDI TEGA JE POZDRAVILA KOT UJCA. »KAM PA GREŠ, NÉČA?«
»JOJME,« JE REKLA, »JAZ SEM PRIŠLA, DA BI MI VI KAJ DALI. JAZ IMAM BOSE
OTROČIČE, NAGE, EDEN IMA RAZTRGANE HLAČE NA RITKI, EDEN IMA RAZTRGAN HRBTEK,
EDEN SE NIMA V KAJ ZAVITI. DAJTE MI KAJ, DA BOM MOGLA PREŽIVLJATI OTROČIČE! MOŽ
MI JE UMRL, SAMA SEM Z DVANAJSTIMI OTROKI.« »KAJ PA NAJ TI DAM,« PRAVI,
»PO KAJ SI PRIŠLA K MENI? JAZ IMAM SAMO DEŽ, VETER, BROZGO IN PODOBNO. NIMAM
NIČ ZA TVOJE OTROČIČE. MORDA BOLJ NAPREJ, POJDI K DRUGEMU BRATU, MORDA BO ON
IMEL KAJ.« »LEPO, LEPO,« PRAVI SAMA PRI SEBI, »PRVI MI NI DAL NIČ, JE
REKEL, ČE NAJ MI DA SNEG. DRUGI MI JE HOTEL DATI DEŽ. MAR NISEM ZADOSTI
PREMOČENA, DA BI MI DAJAL ŠE DEŽ!« TEDAJ JE REKLA: »GREM, OBIŠČEM ŠE ENEGA!« JE
ŠLA K MARCU, GA JE POZDRAVILA: »DOBER DAN, UJEC!« »BOGDAJ, KAJ TE PA NOSI?«
»JOJME,« JE REKLA, »KAJ ME NOSI? REVŠČINA! REVŠČINE NA PRETEK, LAKOTE NA
PRETEK, RAZTRGANO VSE, JAZ PRVA IN VSI DRUGI, VSEH DVANAJST. IMAM DVANAJST
OTROK, DAJTE MI KAJ ZA NJIH PREŽIVLJANJE.« »JOJ,« JE REKEL MAREC, »KAJ NAJ
TI DAM,« JE REKEL, »DRAGA MOJA ŽENIČICA! VETRA JE ŠE ZMEROM DOSTI, MRAZA
DOSTI, VENDAR BOM POGLEDAL!« TEDAJ JE SEDLA NA STOL. ,MAR JE MOGOČE, DA MI NE
BI PRINESEL NIČ, KO JE REKEL, NAJ POČAKAM?’ JE ŠEL, KAJ JI NI PRINESEL ŠOPKA
VIJOLIC, LEPIH ROŽIC VIJOLIC! KO JE TO PRINESEL, JI JE ZADIŠALO, JE SKOČILA
POKONCI: »VSAJ TO PONESEM SVOJIM OTROČIČEM, KO NIMAM DRUGEGA NIČ, NAJ DUHAJO
VSAJ ROŽICE, VSAJ VIJOLICE NAJ DUHAJO!« JIH JE DALA V PREDPASNIK, MAREC PA JE
REKEL: »POČAKAJ, JIH PRINESEM ŠE!« JE ŠEL IN JI JE PRINESEL ŠE ROŽIC, POLNO
NAROČJE. »DOBRO,« PRAVI, »HVALABOGU, IMAM VSAJ TO!« TEDAJ JE ŠLA.
»HEJ,« PRAVI, NAJ GREM ŠE K APRILU!« JE PRIŠLA K APRILU, POZDRAVILA TUDI
TAM. »KAJ TE PA NOSI?« »KAJ ME NOSI? DVANAJST OTROK,« PRAVI, »IMAM, VSE
NAGO, VSE BOSO, SESTRADANO, BREZ JESTI. SEM PRIŠLA K UJCEM, DA BI MI KAJ
POMAGALI. MAREC, ZAHVALJEN BODI, MI JE DAL VSAJ ROŽIC ZA DUH.«
»DOBRO,« PRAVI, »POČAKAJ, BOM TUDI JAZ DAL KAJ.« SI JE MISLILA, DA JI BO
PRINESEL KAJ OBLAČILA. KJE NEKI! JE ŠEL, KAJ NI POBRAL VSE TO, KAR POGANJA
BRSTJE, IN JI PRINESEL BUTARICO. »JOJ,« JE REKLA, »TO MI DAJETE? NE
ZAMERITE, UJEC, VI MI DAJETE TOLE, PA TO JE ZA JUTRI, NE ZA DANES!
ONI,« PRAVI, »MI JE DAL VIJOLICE, KI JIH LAHKO NESEM, TOLE PA BO ZRASLO
KOMAJ JUTRI, TO NI ZAME. TO VAM VRAČAM!« »LE ODNESI,« PRAVI, »SPRAVI KAM.«
»KAM PA NAJ TO DAM,« PRAVI, »NAJ MORDA PODNETIM? TOLIKO DRV ŠE IMAM.
NOČEM!« IN MU JE VRNILA. TEDAJ JE ŠLA K MAJU. PRIŠLA, POZDRAVILA TUDI TEGA
UJCA. »DAJTE MI KAJ ZA MOJE OTROČIČE!« »HM,« JE REKEL, »JAZ NIMAM NIČ. ČE
HOČEŠ, TI DAM CVETJA, IMAM ŽE LEPO CVETJE!« JI JE PRINESEL ŠOPEK CVETJA,
LEPEGA RDEČEGA. »JOJ,« PRAVI, »KAKO BODO SKAKALI MOJI OTROCI, KO BODO
VIDELI CVETJE, SAJ GA ŽE VSO ZIMO NISO VIDELI … EJ,« PRAVI, »MORAM ITI ŠE
K DRUGEMU.« PRIŠLA JE K JUNIJU. KO JE PRIŠLA TJA, JE SPET POZDRAVILA: »DOBER
DAN, UJEC!« »BOGDAJ! PO KAJ SI PRIŠLA?« »O,« PRAVI, »JAZ SEM PRIŠLA, DA BI
MI VI DALI KAJ ZA OTROKE, KI SEM JIH PUSTILA DOMA.« TEDAJ JE ŠEL IN JI JE
PRINESEL MALINE IN BOROVNICE, SKRATKA, PRINESEL JI JE DOSTI REČI, DA JE IMELA
POLNO VSEGA. TEDAJ JE BILA SREČNA IN JE ŠLA NAPREJ. KATERI MESEC PRIDE ZDAJ?
JULIJ! TUDI TEGA JE POZDRAVILA IN POPROSILA S POVZDIGNJENIMI ROKAMI, NAJ JI KAJ
DA. JE BILA OBLOŽENA: CVETJA, BOROVNIC, JAGOD, VSEGA JE IMELA TOLIKO, DA BI
POTREBOVALA VREČE. »NO,« JE REKEL, »PO KAJ SI PRIŠLA? KOLIKO IMAŠ OTROK?«
»DVANAJST!« »KAKO, KOLIKO LET IMAJO?« »PRVI BO IMEL PETNAJST LET,« PRAVI,
»IN DRUGI SO VSI ZA NJIM. DAJTE MI KAJ, DA JIH RAZVESELIM.« »PRAV, LE POČAKAJ!«
TEDAJ JE ŠEL PO VSE: PO JABOLKA, PO HRUŠKE, IN JE PRINESEL TUDI VREČO, DA JE
DALA VSE NOTER, JO ZADELA NA RAMO IN ŠLA. »DOBRO,« PRAVI, »SEM OBLOŽENA,
TO BODO VESELI MOJI OTROČIČI! SAJ JE RES ČAS, DA JIM PRINESEM KAJ DOMOV!
AMPAK,« PRAVI, »MORAM VSEENO VIDETI ŠE DRUGE!« JE ŠLA K AVGUSTU. KO JE
PRIŠLA TJA, NE VEM, KAJ JI JE DAL, ZDI SE MI, DA GROZDJE. POLNO GROZDJA, DA GA
NI MOGLA NITI NESTI. »PRAV,« PRAVI, »MORAM ITI ŠE K SEPTEMBRU!« TUDI
TA JI JE DAL: HRUŠKE, KOSTANJ, SKRATKA, TO, KAR JE IMEL – BILA JE OBLOŽENA, DA
NI MOGLA NITI HODITI. »DOBRO,« PRAVI, »VENDAR MORAM POGLEDATI ŠE K DRUGIM,
KAJ MI BODO DALI.« JE ŠLA K OKTOBRU. TAM SO JI DALI KORUZE, FIŽOLA, DA NI MOGLA
NESTI, JE MORALA PUSTITI TAM. PRAVI: »PO TO BOM PRIŠLA JUTRI. HEJ, ZDAJ GREM
OBISKAT ŠE NOVEMBRA!« IN JE ŠLA K NOVEMBRU. UBOŽEC JE REKEL: »DRAGA MOJA
NÉČA, JAZ NIMAM NIČ. KAJ NAJ TI DAM? KAR MI PADE Z DREVJA DOL, LISTJE, TO JE
VSE. PRI MENI JE VSE PRAZNO!« »NA,« JE REKLA, »ZDAJ PA IMAM! SICER PA JE
ŠE EDEN. HEJ,« PRAVI, »NAJ GREM ŠE K DECEMBRU!« JE ŠLA, TUDI NJEGA
POZDRAVILA. »JOJME,« JE REKEL, »KAJ NAJ TI DAM, KO NIMAM NIČ.
AMPAK,« JE REKEL, »MOLČI, SAJ TI POŠLJEM. POTRPI, KMALU PRIDEJO BOŽIČI,
TEDAJ TI PRINESEM KAJ ZA OTROKE, VSAJ KAKŠEN BONBON, ČE NE DRUGEGA!« KO JE
PRIŠLA DOMOV, SO BILI PRESREČNI, SO IMELI VSEGA OTROCI. MATI JE REKLA: »DAJTE
ZDAJ, VESELI BODITE!« OBLAČILA JI PA LE NI DAL NIHČE, SO MORALI HODITI ŠE
NAPREJ RAZTRGANI. TAKO SO DALI MESECI: TA IN ONI JE LAHKO DAL KAJ, NEKATERI PA
NIČ.
https://sl.wikisource.org/wiki/Za_devetimi_gorami#DVANAJST_UJCEV
3. ČE BOSTE V BESEDILU NAŠLI KAKŠNO NERAZUMLJIVO BESEDO,
SI JO IZPIŠITE. NJEN POMEN PA POIŠČITE V FRANČKU.
TAKO KOT TI UJCI, SMO SI TUDI MI RAZLIČNI. ČE SMO
PRIJAZNI DRUG DO DRUGEGA IN SPREJMEMO POSEBNOSTI IN PREDNOSTI EN DRUGEGA, LAHKO
V MIRU ŽIVIMO DRUG Z DRUGIM.
UPAM,
DA VAM JE BILA PRAVLJICA VŠEČ.
ILUSTRIRAJTE
JO ALI PA IZPIŠITE PAR POVEDI (5), KI SO VAM BILE NAJBOLJ VŠEČ. ZAPIŠITE
RAZLAGO VSAJ 5 BESED, KI JIH NISTE RAZUMELI.
LEPO SE IMEJTE IN SREČNO.
UČITELJICA ANGELIKA
Komentarji
Objavite komentar