PIKI JAKOB, KAJ POČNEŠ?

 

 

KAJ DELAŠ, PIKI JAKOB? DANES POTUJEM. TE ZANIMA, KAM? 

SE RAD POTEPAŠ? MORDA POTUJEŠ? ČISTO ZARES ALI PA V SANJAH LAHKO POTUJEŠ NA SPREHOD, SE SMEJEŠ DOGODIVŠČINAM NA POTI ALI PA GREŠ NA POTOVANJE V PRAVLJICO. ČISTO LAHKO JE, ČE SI LE ZNAŠ IZBRATI KRAJ ZA POTOVANJE…TUDI PIKI JAKOB JE POTOVAL. TE ZANIMA NJEGOVA ZGODBA? ČAS JE ZA NASLEDNJO PRAVLJICO:

POTOVANJA

NEKEGA DNE JE PRIŠEL UČITELJ K MENI IN REKEL: »LAHKO BI ŠLI V PARIZ.«

»KAM?« SEM VPRAŠAL ZAČUDEN.

»V PARIZ,« JE PONOVIL UČITELJ. »PIKI BI RAD OBISKAL ŽUŽUJA.«

»RAZUMEM,« SEM REKEL. »KAKO BI PA ŠLI?«

»TI BI NAS PELJAL Z AVTOM.«

»ALI NI DO PARIZA PREBLIZU?« SEM REKEL. »KAJ KO BI ŠLI ŠE KAM, KO BOMO RAVNO NA POTI?«

»SEVEDA,« JE TAKOJ POPRIJEL UČITELJ. »S PIKIJEM SVA TI HOTELA PREDLAGATI, DA BI IZ PARIZA ODPOTOVALI NA SEVERNI TEČAJ.«

»NA SEVERNI TEČAJ?«

»JA, PIKI BI RAD VIDEL SEVERNE MEDVEDE.«

»ČESA NE POVEŠ? SEVERNE MEDVED?«

»JA, PA PINGVINE IN MROŽE IN KAR JE ŠE RAM ZGORAJ.«

»KAKO PA MISLIŠ PRITI TJA GOR?« SEM VPRAŠAL.

»TI BI NAS PELJAL Z AVTOM.«

»NA SEVERNI TEČAJ, KAJ?«

»NE ČISTO DO TJA. DO ESKIMOV. PRI NJIH BI NAJELI PASJO VPREGO.«

»AHA,« SEM REKEL. »AMPAK, ČE PIKIJA VSAJ MALO POZNAM, MU SEVERNI MEDVEDI NE BODO ZADOSTOVALI.«

»SEVEDA NE,« JE VNETO PRITRDIL UČITELJ.

»GOTOVO BI RAD VIDEL ŠE LEVE IN TIGRE IN SLONE IN ANTILOPE IN ŽIRAFE IN KROKODILE IN KAR JE ŠE TEGA TAM SPODAJ.«

»SEVEDA, TO BI BILO IMENITNO.«

»MOGOČE PA TUDI ZMAJE?«

»NE ŠALI SE,« JE REKEL UČITELJ. »JAZ GOVORIM RESNO. KJE SO PA ZMAJI?«

»V PRAVLJICI.«

»V PRAVLJICI,« JE S POSMEHOM REKEL UČITELJ. »KAKO PA SE PRIDE V PRAVLJICO? BI NAS TI PELJAL Z AVTOM?«

»MOGOČE,« SEM REKEL. »AMPAK V PRAVLJICO SE PRIDE NAJBOLJE PEŠ. KDOR PREVEČ HITI, SE ODPELJE MIMO.«

»RAJE BI ŠEL V PARIZ,« JE REKEL UČITELJ. »PIKI TUDI.«

»TUDI PARIZ JE PRAVLJICA,« SEM REKEL PO KRATKEM MOLKU. »IN SEVEDA SEVERNI TEČAJ TUDI. IN AFRIKA TUDI.«

UČITELJ ME JE POGLEDAL. »JAZ SEM MISLIL ZARES.«

»JAZ TUDI. KAJ NISI RAD V PRAVLJICI?«

»NE,« JE REKEL UČITELJ. »RAJE MI POVEJ, KAJ NAJ REČEM PIKIJU.«

»POVEJ MU, DA GREMO V ŽIVALSKI VRT.«

»MISLIŠ RESNO?«

»ČISTO RESNO. DANES POPOLDNE.«

»NAS BOŠ PELJAL?«

»SEVEDA.«

»NABRAL BOM MALO STAREGA KRUHA.«

»PRAV.«

»VEŠ,« JE REKEL UČITELJ ČEZ ČAS, »PRAVZAPRAV PIKIJU NITI NI TOLIKO DO PARIZA. POGOVARJALA SVA SE PAČ.«

»TUDI MIDVA SE POGOVARJAVA, NE?«

»SEVEDA. ŽIVALSKI VRT PA VSEENO DRŽI?«

»JASNO. ČE SEM REKEL, BOMO ŠLI.«

IN SMO ŠLI.

IN TAKO POTUJEM, V RESNICI IN V SANJAH, NA SEVERNI TEČAJ IN POD ROŽNIK, SMEJEMO SE OPICAM V KLETKAH IN SEDIMO NA SANEH, KI JIH VLEČEJO PSI SKOZ POLARNO POKRAJINO. ČAROVNIKI SMO IN UČENCI, KLJUKCI IN MILE JERE, RADOVEDNEŽI IN POREDNEŽI.

NASVIDENJE DO NASLEDNJE PRAVLJICE!

MORDA SE SPOMNEŠ IZZIVA? MEDVEDKI!

UČITELJICA DRAGICA